Prevod Balkanske prigodnice sledi uskoro.

Vladimir Gajšek

Bil sem – v mestu pred krušno Bagdalo,
skrčen med lučjo kostnic in kamni Sonca,
na travi kje med motnimi sni, v formi
in na murvi, v poletni uniformi,

bil sem, ko je cigo s suhljatim medvedom
in opico godel spodaj na tržnici,
med lubenicami, paradižniki, papriko,
sam v budnih sanjah, dežurni s pištolo,

kot lokomotiva pogreznjen v mrak sprejemnice
v Domu JNA, brezimen neznani
junak na pšeničnem Kosovem polju, še usta
so se odlepila od vrča Kosovske

devójke, ko sem pozabil na Rasíno in
kavbojke, ko so črni vrani tisočero odkrakali
Fushë Kosovë in je Murat sultanil kje čez Drino,
čez Donavo in Savo, v brezmejni travi, v smetju,

o, so vojaki strumno počasi korakali
v krogu vojašnice zamrežene, vsak
s svojim svaljkom pisem oddoma, o, med
pásuljem in debelo rezino kruha brez lenuha.

Prijateljem tam daleč

Lazar, vstani! zdaj na oblasti so
tisti, ki z njimi mrvil sem kruh in pil vino,
ki sem se z njimi smejal in sveče prižigal
v Lazarici, na grobu Jefimije svete –

a zdaj zro prezirljivo in gredo mimo, le rajnki
me pozdravljajo: kdo vse! prof. Miloš
Petrović preudarni, Antonije Marinković kot viharni,
Branko Lazarević blagodarni, in moj, o moj
Milutin R. Jugović primarni in Mileva!

Zimni zdaj smo brezimni, zahodno
balkanski, tako rekoč – mobiteli & hoteli,
računalniki & spalniki…, a še vedno: cirilica,
stara srbska azbuka in Vuk Stefanović Karadžić ljudski!

Lazar, vstani! gremo s carico Milico
na kavo in čevapčiče, kje na vrtu s harmoniko,
kjer nas več ne dosežejo krožni noži,
ki so nam rezali kruh in meso besede!

Radomir Andrić na strehi

Kje so Užice, zvezane z vzdihi pasjeglavcev,
ogenj v strehi, bridki beg v neznano, med vinograde,
žolčasta koža naprodaj in preproga na steni,
ameriški sir nespečnosti, oči pri belem dnevu vse bele,

kožo si plačamo s kožo, slečeni v pesmih, zviti
oj v dve gubé, ko nas zazebe na drugem bregu Save,
žarna Alba Graeca kot beli grad v belem mestu – diši
ambra in po turški kavi in vinu in tobaku, tam čez,

zdaj smo Singidunci čudno pozabljeni, povabljeni
v pesem in vemo, še ko tavamo kakor okajeni
od neba, zakajeni od čistega zraka, z Đorđem Petrovićem
na sprehodu sekir poslednjič v Radovanju, da je kmečki sin

oj dedni knez dedoval na Topčiderju jezno jutro,
znanci so šli potem z Aleksandrom Obrenovićem in gospo
Drago Mašin skozi ruski šepet častnikov, z jeziki smrti,
ene same smrti – žoltokljunci v zaroti odpoklicanih sanj!

Radomir, igra v otroškem radovanju, na strehi nebo,
življenje teče dalje, čez prosojne roke, skozi prste
zdrsi z zapisano besedo pesmi, s pesmijo na ustih –
užejana je zemlja, zvezane živali so z vrvjo,

vrv že na vratu, noge v blatu, v sanjah sama kost
in koža, pesniška usoda belih noči, bohotni molk
in golk, ki hišo ti zgradi kje v Užicu,
zvezano z mestnim spancem in dekliškimi poljubi.

Zarotitev

Preroško so nam obljubljali škrlat in slavo nebeško zemeljsko,
v slačilnicah, na stadionih, po tv še v spalnicah,
da se bo zlat dež izlil v večno mladostno opitost
s starim vinom in svežim kruhom vsevdilj, da bo kri
mezela srečno v srcih, da bo vsakdo prerok v lastni
domovini bogat in z Bogom zbogom., da bo čas,
v nič iztekajoči, izgovorjen v govorici ljudi in živali –

obljubljali so z besedami, in nanje smo brž pozabili,
že v sanjah vsakodnevnih, z zapuščino crklin in pomorjenih
dedov v tisočerih spopadih, vojnah in revolucijah,
med sadjem in koruzo smo zamolčali prerokbe
neslišnih ljubezni, smo zrli v prazno, smo zastrmeli se zase
v ikone zlatih nebes in svetniške obraze, vmes
smo kleli, namesto da bi peli! izšepetani v mrak

zgodnje noči ali o svitu rečnega osvita, razgaljeni,
sami s sabo, ko nismo vedeli, kaj in kam
bi sami s seboj, nikoli do čistega v umu uslišani,
v željah čarobno ostrmeli v prazni nič vidcev,
da ne čujem/o dobro, ko se umivamo v krvi,
spljuskani v klavniška vedra odmrlih besed,
očiščeni s prazno prerokbo in vero še bolj

praznega niča, o skupaj in nikoli zares skupaj,
niti v grobovih ali domovih, toplokrvni bizantinsko,
zjedeni do amena, v rodila zasekani knežje, žalostni
v izrečenih besedah na mitingih, vsak zase nočni
nevidni metulji, oj, v slačilnicah, na stadionih, še v spalnicah
zarotitveni v prazno, z volkovi golih gozdov – zakaj
preroško so nam obljubljali škrlat in slavo nebeško zemeljsko!?

Ko sem šel v Makrešane

Ko sem šel v Makrešane, sem bil sonce
popotno, na cesti med gozdjem in nebom, v neznano
zatopljen, da sem pot dopotoval na pragu,
in so me sprejeli domačega s kruhom in svetlim pogledom,
v ljubezni novih sejalcev, da sem obstal in pozdravil
svoj konec poti.

Znenada sem zrasel sam med pastirsko piščaljo in reko,
v zemeljsko brezno brez dna, v hiši brez beljenih sten,
z domačimi, ki sem prvič jih srečal, kot odzrcaljen
v gostoljubnem zrcalu oken in moje Jelene: tak sem prišel,
kakor da ne bom nikoli daljni odšel
na svoj konec poti.

Gostili so me, kot da se je izgubljeni sin
vrnil domov, med pšenico, kokošnjak in svinjak,
med vole in krave, v kraljestvo domačega kruha
in vina, kot da sem odnekdaj tukaj po pameti
srbskih očetov, obsijan s soncem za
svoj konec poti.

Ko sem šel v Makrešane, sem bil sonce
žarko sredi mrakov, viden v nevidnem, sprejet
gostoljubno, domač in neugasljiv, s pozdravi
moje Jelene ves živ, brat med brati, najmlajši
sin raškega vélikega župana, oj, kdo vse je tedaj videl
svoj konec poti?

Vladimir Gajšek